Pot iz biroja domov. Na ograji levo je razstava fotografij National Geographica (Zemlja iz zraka), podobna je že bila v Mariboru in Ljubljani, za njo pa ogromen park Chapultepec.
Paseo de la Reforma
Cafe de Centro
Moj najljubši kafič v Centro historico. Samo šest miz, poceni kava, dobra muzika, in če imam srečo, lahko sedim na fotelju. Slike so naprodaj, največja za 100 jurjev. Aja – 400 Eurov.
Torre Latinoamericana
Prvi mehiški nebotičnik (iz leta 1956) in moj svetilnik na poti domov – s takšno hišo zraven hotela se je nemogoče izgubiti.
Jose Vasconcelos
Jose Vasconcelos, ena izmed šestih glavnih prometnih žil v središču mesta. Milijoni ljudi (v Mexicu jih živi okrog 20 mio), vsak dan v službo in nazaj. Glede na trenutno stanje prometa porabijo tisti iz zunanjih predelov mesta za pot v center včasih samo pol, včasih pa tudi do dve uri!
Dan pozneje…
Auditorio National naslednjega dne. Leta 1990 sta arhitekta Abraham Zabludovsky in Teodoro González de León obnovila nekdanjo športno dvorano v to menda najboljšo koncertno dvorano na svetu. Tudi portal in stopnišče pred njim sta je njuna. Vsaka čast!
Lunes de Auditorio
Zvezde odhajajo v nebo, po stopnicah na podelitev lokalnih Oskarjev (ali pa Viktorjev). To sem še škljocnil, potem pa odšel po preprogi navzgor.
Gravitacija
Najlepši trije kosi iz otvoritve razstave kozarcev in ostale steklovine. Orfeo Quagliata: Linea Gravity
Electric love
Evolucija: 1. telefon, 2. mobitel, 3. skype.
Mama mambo
Žur #2, v klubu Mama mambo. Sami sodelavci, na sredini slavljenka. 22 let! So me, Evropejca, na srečo pustili, da v miru sedim za mizo in samo od daleč opazujem plesišče.
Chapultepec
Še ena iz podzemlja, postaja Chapultepec, križišče dveh linij. Masa ljudi, ki je pravkar izstopila iz linije št.1, hiti proti št. 7. Mehiški metro je s 4,5 milionov potnikov dnevno tretji največji na svetu (prva je Moskva s 7.5 mio, drugi Tokio s 5.7 mio).
Underground
Vstopanje v metro, linija 1, postaja Salto de Agua. Kako se naj en Slovenec, vajen vsaj metra prostora okoli sebe, zgužva v takšen metro? V pomoč so prijazni čakajoči zadaj, ki te prijazno porinejo v konzervo, če ne gre drugače.
Campo Eliseos 432
Prvi dan v biroju (http://www.rojkindarquitectos.com/). Čisto levi stol je moj. Telefonira Miguel, ponosni lastnik laptopa Sony Vaio je Maurice, med njima kaže hrbet Juan-Carlo. Dvorišče je za sestanke in upam da tudi žure.
Farmacia San Juan
Farmacija v bližini mojega hostla. Mislil sem, da bo polovica hiš v Mexicu tako lepo pobarvanih, pa sem zaenkrat našel samo to.
Kurenti
Mehiška verzija kurentov. Razen barvnega kostuma se skoraj v ničemer ne razlikujejo od naših – v plesu, v ritmu bobnov, v zvonkljanju zvoncih okoli pasu in nog. No, in ne dajejo občutka, da so zavezani celibatu (med njimi so tudi ženske).
Una sopa
Juha, najboljša že dva dni zapored. V njej piščanec, beli sir, avokado, riž, grah, limeta, čili in še kakšnih dvajset začimb. V najbližji VIPS restavraciji, za 48 pesov ali 3 eure ali 750 tolarjev.
Hostel Virreyes
Pogled iz moje hostelske sobe. Zunaj križišče dveh štiripasovnic, hrup, gradbišče in cerkev. Znotraj velika soba skoraj brez pohištva in vonj po čebuli iz kuhinje. Vmes enojna zasteklitev.
Tomaž Krištof : FOTO DNEVA 
