Paseo de la Reforma


Pot iz biroja domov. Na ograji levo je razstava fotografij National Geographica (Zemlja iz zraka), podobna je že bila v Mariboru in Ljubljani, za njo pa ogromen park Chapultepec.

Kamniška 28

Cafe de Centro


Moj najljubši kafič v Centro historico. Samo šest miz, poceni kava, dobra muzika, in če imam srečo, lahko sedim na fotelju. Slike so naprodaj, največja za 100 jurjev. Aja – 400 Eurov.

Torre Latinoamericana

Prvi mehiški nebotičnik (iz leta 1956) in moj svetilnik na poti domov – s takšno hišo zraven hotela se je nemogoče izgubiti.

Jose Vasconcelos

Jose Vasconcelos, ena izmed šestih glavnih prometnih žil v središču mesta. Milijoni ljudi (v Mexicu jih živi okrog 20 mio), vsak dan v službo in nazaj. Glede na trenutno stanje prometa porabijo tisti iz zunanjih predelov mesta za pot v center včasih samo pol, včasih pa tudi do dve uri!

Dan pozneje…

Auditorio National naslednjega dne. Leta 1990 sta arhitekta Abraham Zabludovsky in Teodoro González de León obnovila nekdanjo športno dvorano v to menda najboljšo koncertno dvorano na svetu. Tudi portal in stopnišče pred njim sta je njuna. Vsaka čast!

Lunes de Auditorio

Zvezde odhajajo v nebo, po stopnicah na podelitev lokalnih Oskarjev (ali pa Viktorjev). To sem še škljocnil, potem pa odšel po preprogi navzgor.

Gravitacija

Najlepši trije kosi iz otvoritve razstave kozarcev in ostale steklovine. Orfeo Quagliata: Linea Gravity

Junk food

Ulični prodajalec takosov. Super dobro, super poceni, super higijenično.

Electric love


Evolucija: 1. telefon, 2. mobitel, 3. skype.

Mama mambo

Žur #2, v klubu Mama mambo. Sami sodelavci, na sredini slavljenka. 22 let! So me, Evropejca, na srečo pustili, da v miru sedim za mizo in samo od daleč opazujem plesišče.

Prvi žur

Moj prvi žur v Mehiki, otvoritev nekega biroja. Proti tlom lezemo Evropejci.

3

Inštalacija pred Auditorio National. Mogoče bo služila za inspiracijo pri natečaju, ki smo se ga pravkar lotili. V 15 takšnih oblik bo treba spraviti 11.000 stanovanj!

Chapultepec

Še ena iz podzemlja, postaja Chapultepec, križišče dveh linij. Masa ljudi, ki je pravkar izstopila iz linije št.1, hiti proti št. 7. Mehiški metro je s 4,5 milionov potnikov dnevno tretji največji na svetu (prva je Moskva s 7.5 mio, drugi Tokio s 5.7 mio).

Underground

Vstopanje v metro, linija 1, postaja Salto de Agua. Kako se naj en Slovenec, vajen vsaj metra prostora okoli sebe, zgužva v takšen metro? V pomoč so prijazni čakajoči zadaj, ki te prijazno porinejo v konzervo, če ne gre drugače.

Campo Eliseos 432


Prvi dan v biroju (http://www.rojkindarquitectos.com/). Čisto levi stol je moj. Telefonira Miguel, ponosni lastnik laptopa Sony Vaio je Maurice, med njima kaže hrbet Juan-Carlo. Dvorišče je za sestanke in upam da tudi žure.

Farmacia San Juan

Farmacija v bližini mojega hostla. Mislil sem, da bo polovica hiš v Mexicu tako lepo pobarvanih, pa sem zaenkrat našel samo to.

Kurenti

Mehiška verzija kurentov. Razen barvnega kostuma se skoraj v ničemer ne razlikujejo od naših – v plesu, v ritmu bobnov, v zvonkljanju zvoncih okoli pasu in nog. No, in ne dajejo občutka, da so zavezani celibatu (med njimi so tudi ženske).

Una sopa

Juha, najboljša že dva dni zapored. V njej piščanec, beli sir, avokado, riž, grah, limeta, čili in še kakšnih dvajset začimb. V najbližji VIPS restavraciji, za 48 pesov ali 3 eure ali 750 tolarjev.

Hostel Virreyes

Pogled iz moje hostelske sobe. Zunaj križišče dveh štiripasovnic, hrup, gradbišče in cerkev. Znotraj velika soba skoraj brez pohištva in vonj po čebuli iz kuhinje. Vmes enojna zasteklitev.

Blog at WordPress.com.