Izgubil sem fotoaparat. Ali pa so mi ga ukradli. Ali pa sem ga pozabil na zadnjem sedežu taksija, ko sva se peljala z Evo iz letališča. Namesto njene slike moram objaviti tale prazen sivi pravokotnik. Par ur pozneje sem ostal tudi brez mobitela. Ne prižge se več (ali kdo ve, kako se resetira Sony Ericsson K610i?).
Črn dan za elektorniko, sončen za ljubezen.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Kitajska vdrla v Tibet, ga porazila, pobila ogromno menihov, porušila skoraj vse verske in kulturne objekte ter si priključila celotno državo k svojemu ozemlju. Uradno poimenovanje te vojne je bila ‘kulturna revolucija’. Očitno je bila dovolj uspešna, da pol stoletja kasneje kitajske restavracije brez težav nosijo ime tibetanskega glavnega mesta.
Mehičani praznujejo dan mrtvih dan pozneje kot mi. Po tradiciji družine okrasijo grobove z rožami in svečami, zraven pa priložijo še reči, ki jih je pokojni za časa življenja imel najraje. Pokopališča so tako polna igrač, balonov, lutk, steklenic kokakole, cigaret, tekil, takosov in drugih jedi, nekateri pa celo najamejo glasbenike, da igrajo ob grobovih nekoč priljubljene pesmi.
Koncert prvega novembra na Zocalu (glavnem trgu). Trg je menda eden največjih mestnih trgov sploh, velik približno 200x300m, na njem in na vseh vanj stekajočih se ulicah je bilo nabito polno ljudi (nekje sem prebral, da se lahko pri takšnih prireditvah računa 2 človeka na kvadratni meter, torej 120.000 ljudi, za cel Maribor, kar se mi pa vseeno zdi pretirana številka), pa nikjer nobene stojnice ali šanka, piva, vina, sokov, kokic ali hamburgerjev! Ničesar!