Izgubil sem fotoaparat. Ali pa so mi ga ukradli. Ali pa sem ga pozabil na zadnjem sedežu taksija, ko sva se peljala z Evo iz letališča. Namesto njene slike moram objaviti tale prazen sivi pravokotnik. Par ur pozneje sem ostal tudi brez mobitela. Ne prižge se več (ali kdo ve, kako se resetira Sony Ericsson K610i?).
Črn dan za elektorniko, sončen za ljubezen.

Pomivalec posode, umivalnik za goste, šopek plastičnih rož in moje kosilo.

Mistico, Bucanero, Shocker proti Warriorju, Toscanu, Avernu. Hulk Hogana ni bilo.
Vsem v dvorani je jasno, da gre samo za igro, ne pa pravo rokoborbo. V živo je to celo bolj jasno kot preko televizije. Vseeno pa izvajajo takšne poteze, da ne moreš ostati ravnodušen. Balet bodybuilderjev!

Depresije, tesnoba, nevroze, spolne težave, negotovost, bulimija, anoreksija, požrešnost, starostne depresije, motnje pozornosti, težave pri učenju, slaba samopodoba, težave parov, alergije, migrene. Kaj pa mi, deloholiki?

Hiša, v katero sem se preselil ta teden.

Stadion Azteca, drugi največji nogometni stadion na svetu (za brazilsko Marakano), sprejme 115.000 ljudi. To nedeljo se je moral zadovoljiti z manj kot polovično zasedenostjo.
(Klikni za večjo sliko!)

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Kitajska vdrla v Tibet, ga porazila, pobila ogromno menihov, porušila skoraj vse verske in kulturne objekte ter si priključila celotno državo k svojemu ozemlju. Uradno poimenovanje te vojne je bila ‘kulturna revolucija’. Očitno je bila dovolj uspešna, da pol stoletja kasneje kitajske restavracije brez težav nosijo ime tibetanskega glavnega mesta.

Fernando Gonzales v obupnem poskusu dokazovanja, da Mehičani spijejo več od Slovencev (razložil sem mu teorijo, da so južnejši narodi že po naravi veliko bolj sproščeni in ob vikendih ne potrebujejo alkohola, da bi jim služil kot ventil za čez teden nabrane frustracije).

Norci s sirenami in polifoničnimi trobljami, policaji z megafoni in šoferji s štiridesettonskimi tovornjaki, ki jih vžigajo ravno pod mojim oknom v prvem nadstropju, imajo še zadnjo priložnost, da mi uničijo spanec. Jutri se selim!

Iskanje stanovanja po mehiško: pogledaš malo po zemljevidu, kje bi rad živel, hodiš po ulicah in iščeš približno takšen napis. Oddaja se stanovanje, opremljeno, enosobno. Ponudbe je dosti več kot povpraševanja, tako da ni bojazni, da ne bi mogel živeti v točno tisti ulici, v kateri si želiš.

8.400 pesov, moja prva (polmesečna) plača.

Natečaj za stanovanjsko naselje v Singapurju, plakati.

Zelo poceni, hitro pripravljena in dokaj okusna hrana. Desno kuharji, levo gostje.

Vselitveni žur ene izmed sodelavk in njenih dveh cimer, frajerke so si povabile kakšnih 30 tipov in nobene ženske.

Ob Paseo de la Reforma, glavnem mehiškem bulvarju, v družbi Winstona Churchila in Mahatma Ghandija!

Še ena oblika čaščenja smrti, ki izvira iz azteške tradicije – stena z odsekanimi in prebitimi glavami.

Protest proti Dante Delgadu, nekdanjemu guvernerju Veracruza in predsedniku stranke Convergenzia. Protestniki so razen obuval popolnoma goli, tiče pa jim zakriva plakat s sliko tega politika. (Moram izvedeti, kaj je tako hudega storil!)

Mehičani praznujejo dan mrtvih dan pozneje kot mi. Po tradiciji družine okrasijo grobove z rožami in svečami, zraven pa priložijo še reči, ki jih je pokojni za časa življenja imel najraje. Pokopališča so tako polna igrač, balonov, lutk, steklenic kokakole, cigaret, tekil, takosov in drugih jedi, nekateri pa celo najamejo glasbenike, da igrajo ob grobovih nekoč priljubljene pesmi.

Koncert prvega novembra na Zocalu (glavnem trgu). Trg je menda eden največjih mestnih trgov sploh, velik približno 200x300m, na njem in na vseh vanj stekajočih se ulicah je bilo nabito polno ljudi (nekje sem prebral, da se lahko pri takšnih prireditvah računa 2 človeka na kvadratni meter, torej 120.000 ljudi, za cel Maribor, kar se mi pa vseeno zdi pretirana številka), pa nikjer nobene stojnice ali šanka, piva, vina, sokov, kokic ali hamburgerjev! Ničesar!

Obeleževanje spomina na mrtve.