Tržnica v vasi v okolici San Cristobala. Večinsko prebivalstvo San Juan Chamule so Tzotzli, domorodno majevsko ljudstvo.

Še eno majevsko mesto, skrito v hriboviti džungli in delno preraščeno z njo.

Chichen Itza, eno izmed novih sedmih čudes sveta (www.new7wonders.com). Po teh stopnicah so vodili jetnike in potem je samo še glava priskakljala nazaj. Terase piramide predstavljajo mesece v majevskem koledarju in še marsikaj drugega se da izvedeti o njej, nikjer pa, zakaj je hiška na vrhu postavljena nekoliko na desno. Ker je vladar enakovreden bogovom in se ne rabi podrejati simetriji, tako kot ostalo stvarstvo?

Od vseh krajev na svetu je ta otok najbližje raju. Če ne bi toliko Američanov golazilo po njegovih plažah, se mi cel dan ne bi rabila utrniti niti ena misel. Tako pa se mi je tale: kdor sovraži Rome, Žide, homoseksualce in sosednje narode, je desničar, kdor sovraži Američane, je levičar!

Naš biro, pogled z dvorišča. Zgornje malo okno je od šefa. Spodnje veliko pa moje!

Zmeda žic, ki poganja našo hišo.

Indijanci mazilijo deklico na glavnem trgu Coyoacána, ostali čakajo v vrsti. Coyoacán je bilo včasih samostojno mesto južno od Ciudad de Mexica, zdaj pa je samo še eden izmed njegovih predelov, nekje v sredini.

Blagajne Wal-Marta, največje verige trgovskih centrov na svetu.

(foto: Eva)

Stojnice z religioznimi podobami v okolici Basílice de Nuestra Señora de Guadalupe.

Najpomembnejše versko središče Ciudad de Mexica, posvečeno eni bolj priljubljenih verskih ikon v Mehiki – Mariji Guadalupe. Vsako leto se ob njenem prazniku 12. decembra tukaj zbere okrog milijon ljudi! Romarji iz ostalih mest pridejo že en dan prej in prespijo kar na ploščadi pred cerkvijo oziroma na pločnikih okoliških ulic.

Avtobusi v Mehiki so čisto pozitivno presenečenje. Postaja je podobna letališkemu terminalu, lepša in večja od Brnika, sedeže si je možno rezervirati na računalniku podobno kot pri nas v kinodvoranah (potovala sva pod imeni Tomaž Krištof Veliki in Eva Ajnik Plodna), pred vstopom potnike pregledajo s senzorji kovin, nato pa jim postrežejo kavo in sokove. Med sedeži je menda 1m prostora, v zadnjem delu avtobusa je bar in ločeni stranišči za ženske in moške, na ekranih vrtijo filme, vsak ima svoje slušalke in več kanalov na izbiro. Vso to udobje stane samo 430 pesov (25eur) na 470km dolgi poti, za spalne avtobuse pa 650 pesov (38eur)!

Ruševine nekdanjega zapoteškega mesta na vrhu griča Monte Alban nad mestom Oaxaca.

Tortilja, salsa guacamole (zeleno) in sesekljane kobilice v moji roki. Niso preveč dobre in puščajo grozen zadah!

Oaxaca, glavno mesto istoimenske zvezne države južno od Ciudad de Mexica. Polmilijonsko turistično središče, znano po proizvodnji mezcala, čokolade in tekstila, zame pa še bolj po prijetnih poletnih temperaturah sredi decembra. Na sliki je glavni trg Zocalo, okrašen z božičnimi zvezdami (rdeče rože v ospredju).

Temperature podnevi so malo pod 20°C, skoraj vsako popoldne dežuje in pojavili so se prvi božično novoletni okraski – začel se je veseli december!