Spet v iskanju stanovanja…

Stavba se vleče kot kakšna čistokrvna filozofska razprava. Pri nas takšne podiramo ali pa vsaj zaničujemo, tukaj pa so celotno področje univerzitetnega kampusa (U.N.A.M.) razglasili za spomenik moderne arhitekture, ki je sedaj postal tudi del svetovne kulturne dediščine Unesca.

Prejšnji in sedanji papež v muzeju voščenih lutk.

Zmagovalec večera, polnjen jastog mariniran v kokosovi omaki.

Dva izmed razstavljavcev, Alex in Allard, v čisto drugem agregatnem stanju tukaj.

Sobotno popoldne na glavnem trgu Coyoacana (predel v Cuidad de Mexico).

Miloš ima rojstni dan in člani družine Diaz so ravno pravi gostitelji za to priložnost.

Gondole, ki vozijo goste po kanalih mimo vrtov Xochimilca. Kanali so ostanki nekdanjega velikega jezera, na (nad) katerim je s postopnim dovažanjem zemlje nastal Ciudad de Mexico.

Včasih se mi je zdel hodnik z vhodi v dvorane ljubljanskega Koloseja kičast, potem pa tole vidim…

Da ne bom vedno samo nezdravo hitro prehrano kazal: takšen sadni kiosk je skoraj za vsakim drugim vogalom, strežejo pa sadne solate, sadne koktejle ali sveže stisnjene sokove.

Iznajdljivi takosist – doma skuha omake in pripravi tortilje, pripelje se v Polanco (poslovno četrt), okoli avta razporedi par plastičnih stolov in streže takose kar iz prtljažnika svojega avta. Baje že štiri leta čisto vsak dan!

Nekaj je narobe s tem oceanom…

Najin dom zadnje tri dneve počitnic, v majhni ribiški vasici Puerto Arista ob Tihem oceanu

Krokodil se sonči na bregu reke. Dva dni pozneje sva enemu skoraj stopila na rep, pa je pobegnil, še preden sva ga uspela ujeti v objektiv fotoaparata (ali pa on naju v svoje žrelo).